1001 noč

Zbirka 1001 noč (tisoč in ena noč) je zbirka pravljic, povesti, basni in verzov, ki jo poznamo predvsem po Aladinu, Ali Babi, Sinbadu in drugih ‘upešnicah’. Toda knjiga ponuja mnogo več kot le zabavne in poučne zgodbice. Je izjemno pomemben dokument nekega časa in odnosov med različnimi kulturami, ki zaradi svoje zgodovine že stoletja buri duhove in nenazadnje navdihuje cele generacije umetnikov.

Ime

Naslov 1001 noč je malce zavajajoč, saj mnogi sklepajo, da gre v zbirki za tisoč in eno pravljico, dejansko pa je število zgodb v zbirki zaradi značilnega okvirnega formata (zgodba v zgodbi) praktično nemogoče ugotoviti. Tudi, če jih preštejemo, se posamezne zgodbe pojavljajo v več različicah v isti knjigi, prav tako pa se nekatere zgodbe pojavljajo v nekaterih zbirkah, v drugih pa ne.

Zadeve se s tem šele začenjajo zapletati. Čeprav je v angleško govorečem svetu zbirka znana pod naslovom Arabske noči, je osnovna plast zgodb perzijskega izvora, a pod zelo močnim vplivom indijske Pančatantre.

Nanjo so se skozi stoletja (med prvimi dokumenti o obstoju zbirke Tisoč in ena noč in njenimi prvimi prevodi v evropske jezike je minilo kakih osem stoletij) nalagale tradicionalne arabske pripovedke in anekdote, pa tudi povsem zgodovinski dogodki, zapisani v svobodnejši, bolj poetični obliki.

Ko je Antoine Galland (1646-1715) v 17. stoletju v Turčiji kupil sirijski prevod zgodbic in sklenil, da ga predstavi francoskemu dvoru, se je še dodatno zapletlo. Ker je Galland živel v obdobju nastanka literarne oblike pravljice (njegov sodobnik je bil denimo Charles Perrault), se mu je zdelo samoumevno, da bo ‘izvirnik’ v svojih rokah priredil v skladu s pričakovanji svoje publike.

Prevajalci in prevodi

Zbirka 1001 noči je imela številne prevajalce, med katerimi so nekateri pustili močnejši in drugi šibkejši pečat. Galland je vsekakor pomemben, ker je bil prvi. Zgodbice je izdal v dvanajstih knjigah, med katerimi je prva izšla leta 1701 in zadnja šele leto po njegovi smrti.

Vedeti moramo, da je izvirna zbirka namenjena odrasli publiki, saj so osnovne teme ljubezenske, veliko je strasti, prevaranih soprogov in spletkarskih žena, krvavega maščevanja in drugih za otroke in mladino neprimernih vsebin. Galland je med prevajanjem zgodbice ‘očistil’, kar pa ne velja za drugega pomembnega prevajalca, ki je zbirko prinesel v angleško govoreči svet.

Richard Burton je bil pri prevajanju prav tako drzen kot sicer v življenju (med drugim je bil tudi vohun). Sočne prizore iz 1001 noči je ne le pustil, ampak dodatno poudaril s slikovitimi podrobnostmi in opombami pod črto, kjer je dodatno pojasnil intimnosti, ki so se mu zdele zanimive za publiko.

Andrew Lang, sloviti zbiralec pravljic in urednik, je šel v druo skrajnost. Iz zbirke, naslovljene Pravljice tisoč in ene noči je odstranil vse sporne elemente in bil pri tem tako površen, da je marsikatera zgodba ne le izgubila svojo dinamiko, ampak tudi dramaturško logiko. Med desetinami Langovih knjig prav ta velja ze eno najslabših.

Med sodobnimi prevodi moramo omeniti predvsem dva. Jean-Charles Mardrus je pripovedke prevedel v francoski in nato Edward Mathers v angleški jezik. Tako nastala zbirka velja za najboljšo trenutno dostopno v angleškem jeziku. Namenjena je zrelejsi publiki, saj je v njej še vedno večina ‘odraslih’ prizorov.

Drugi pomemben prevod je podpisal Muhsin al-Musawi, ki je pravljice priredil za otroško publiko, a se stroka strinja, da je svoje delo opravil zares vrhunsko in zgodbe zaradi številnih rezov niso osiromašene in so še vedno izjemno zanimive.

Vplivi

Čeprav je zbirka kritike dolgo pustila hladne (očitali so ji na primer šibko pripovedno moč in preveliko krutost), je imela izjemno velik vpliv na kulturo v Zahodnem svetu. Sorodne motive najdemo tako v Bocacciovem Dekameronu, kot Chaucerjevih Canterburyjskih povestih. Tudi Hans Christian Andersen je priznal, da je njegov Vžigalnik navdihnila zgodba o Aladinu in čudežni svetilki.

Zgodbe niso očarale in začarale le Charlesa Dickensa, Edgarja Alana Poeja, Roberta Louisa Stevensona in druge literate, ampak tudi slikarje, skladatelje in arhitekte. Mirno lahko rečemo, da nobena druga neevropska knjiga ni pustila takšnega pečata v Zahodnem svetu kot prav zbirka 1001 noči.

Če ne tisoč in ena, koliko potem?

V zadnjih letih več literarnih zgodovinarjev poskuša odkriti, koliko zgodb je pravzaprav v zbirki. Če izhajamo iz Gallandovega prevoda, jih je bilo namreč le nekaj čez dvesto, ob nenehnem dodajanju zgodb, ki so prihajale iz eksotičnih okolij, pa je število v 19. stoletju že naraslo prek tisočice.

Toda že Gallandov ‘izvirnik je problematičen iz več razlogov. Najprej zaradi zgodb, ki jih stroka ni uspela najti v orientalski pripovedni tradiciji (za Aladina, Ali Babo in še nekaj zgodb mnogi sumijo, da ju je napisal kar Galland sam), potem zaradi očitnih vplivov sredozemske mitologije (nekateri prizori v Sinbadu so na primer skoraj identični prizorom v Odiseji).

Ne nazadnje so tu še novejša odkritja, ki kažejo, da je Galland imel na voljo nepopolno zbirko in je bilo zgodb v zbirki že stoletja pred njegovim rojstvom več, kot jih je on kasneje prevedel. 1001 noč torej še vedno ponuja tisoč in eno skrivnost.