Čarovništvo na Slovenskem

V Evropi so čarovništvo začeli zakonsko preganjati v srednjem veku, a na Slovenskem so procesi dosegli vrhunec šele v 17. stoletju. Nekateri odmevajo še danes.

Proti koncu srednjega veka jih je krščanska cerkev začela povezovati s hudičem, čarovništvo je postalo nekakšno versko odpadništvo in postavljeni so bili temelji za sistematične pregone. V naslednjih stoletjih se je iz preganjanja čarovnic razvil pravi posel in slovenske dežele, ki so bile pod nemško, oziroma avstrijsko upravo, niso bile pri tem nobena izjema.

Pri nas so bili najbolj odmevni čarovniški pregoni na Štajerskem in Notranjskem, kjer je nekaj takoimenovanih krvnih sodnikov na grmado spravilo desetine čarovnic, ki so jih pred tem še mučili s skrajno sadističnimi domislicami.

Srednji vek le ni bil tako mračen

Vse prevečkrat pozabljamo, da je lov na čarovnice del človeške tradicije že od nekdaj, saj omenjanje magije in magov najdemo praktično v vseh obdobjih in kulturah. S čarovnicami se ubadajo mitologije vsega sveta, najdemo jih v grških tragedijah, Shakespearjevih delih, zbirki 1001 noč, afriških basnih in skandinavskih legendah.

O njih je rad pisal Andersen, veliko pozornosti sta jim namenila brata Grimm. Seveda pa je težko ločiti med ljudmi, ki so v copranje zares verjeli in ljudmi, ki so le poskušali izkoristiti lahkovernost drugih.

V kategorijo čarovnikov lahko tako uvrstimo še vedeževalce, astrologe in druge poznavalce okultnih znanosti, ki so pogosto prišli navzkriž z aktualno zakonodajo. Smrtno kazen za čarovništvo je predvideval že Hamurabijev zakonik pred skoraj štirimi tisočletji. Vendar je verjetno dobro vedeti, da je bila predvidena kazen tudi za lažno ovadbo, kar se kasneje ni dogajalo.

Kljub nepopolnim zgodovinskim zapisom iz tistega, kar vendarle je na voljo, ocenjujejo, da so v antiki množično lovili in morili čarovnice (predvsem ženske so bile od nekdaj povezane z magijo, poglavitni razlog za to pa je verjetno sposobnost rojevanja). Posebej radi so jih krivili za bolezni ljudi in živine ter različne vremenske težave.

Srednji vek čarovnicam ni bil bistveno bolj naklonjen, a vse močnejša Cerkev je v Evropi preganjanje čarovnic vse glasneje označevala za praznoverje, ki bi ga družba morala prerasti. Okrog leta tisoč se je ob pričakovanju konca sveta, številnih vojnah in nekaterih naravnih nesrečah močno okrepila vera v hudiča. Z njim so začeli povezovati versko odpadništvo in čarovništvo.

Ustanovljena je bila inkvizicija. Za obtožene so predvideli mučenje in stroge kazni. Tudi sežiganje na grmadi. Ker so bili procesi proti odpadnikom v načelu bolj namenjeni v poduk ostalim kot prevzgoji obtoženih, je bila odmevnost velika in procesi so se začeli širiti po Evropi in kasneje celo v Ameriko.

Vključitev čarovništva med prestopke, ki so se jih lahko lotevali z inkvizicijskimi metodami, se je zgodila šele ob koncu 15. stoletja, se pravi na prelomu srednjega v novi vek. Pri nas smo se coprništva uradno lotili še kasneje in doživeli dva velika vala procesov: ob koncu 16. in v drugi polovici 17. stoletja.

Na Slovenskem

V drugi polovici 17. stoletja je bilo na slovenskem ozemlju čutiti posledice smrtonosnih bolezni, vojn in vremenskih neprilik. Ljudje so bili v iskanju krivca pripravljeni storiti marsikaj in čarovnice so bile kar pripravna tarča.

Da je bilo med obdolženimi čarovništva precej več žensk kot moških gre pripisati tudi dejstvu, da je veliko moških pomrlo v vojnah in zaradi bolezni (po nekaterih podatkih je kuga vzela kar šestkrat več moških kot žensk), zato je bilo po vaseh sorazmerno veliko samskih žensk, ki so se preživljale kakor so pač vedele in znale. Marsikatera se je tako sosedom zazdela ‘čudna’ ali pa jim je bila preprosto v napoto.

Vero v čarovništvo gre gotovo iskati še v povezanosti človeka z naravo, saj so ljudje radi uživali različne halucinogene pripravke iz kristavca in volčje češnje, kar je marsikoga prepričalo v sposobnost letenja in srečevanje z različnimi spački. Iz razpoložljivih podatkov lahko prav tako sklepamo, da je bilo coprništva največ v najbolj vinorodnih krajih, pri nas je izstopal Ljutomer z okolico.

Čarovniški procesi so v slovenskih deželah potekali podobno kot drugje po srednji Evropi, kjer je bilo tudi daleč največ lova na čarovnice. Po obtožbi so osumljeno priprli in zaslišal jo je posebej usposobljeni krvni sodnik. Ker vsa deželna sodišča niso imela potrebnih pristojnosti, je sodnik pogosto pripotoval iz drugih krajev in s seboj pripeljal še rablja in opremo za zasliševanje.

Vsekakor moramo posebej omeniti zloglasni čarovniški stol, ki je bil krog in krog prekrit z bodicami in je na njem prakrtično vsak priznal, kar so mu zasliševalci namignili, a še pred tem so rablji preizkusili celo vrsto drugih metod. Čeprav je zakon omejeval trajanje mučenja na eno uro in prepovedoval njegovo ponavljanje, so zasliševalci znali obiti omejitve (bilo je tudi posebej omenjeno, da omejitve za Cigane in Jude ne veljajo).

Tako so zapisani primeri z desetinami ur mučenja, po katerih so žrtve izdihnile od izčrpanosti, sodniki pa mirno zapisali, da jih je vzel hudič. Obtožene so ves čas vedele, da se bo mučenje končalo, ko bodo priznale svoje nečednsti in naštele čim več svojih pajdašev. Ugotoviti so morale le, kaj bi sodnik rad slišal.

Kaj so torej delale slovenske coprnice?

Slovenske čarovnice so na zaslišanjih večinoma poročale o mazanju s čarovniško mastjo, ki jim je omogočala letenje (na metli, burklah ali kozlih) na skrivna mesta. Največ čarovniških shodov je bilo tako menda na Kleku, Slivnici in Pohorju, coprništvo pa posebej razpaseno ob Cerniškem jezeru, ki je s svojim skrivnostnim presihanjem stoletja burilo domišljijo in ustvarjalo pogoje za vero v magično.

Na skrivnih shodih so čarovnice plelesale ob ognju, poljubljale kozlovo zadnjico in se predajale mesenim užitkom. Poročene so takšno odsotnost prikrile tako, da so v posteljo ob soproga položile metlo, ki je prek noči prevzela podobo ženske. Hudič jih je seveda naučil vsakovrstnih umetnij.

Čarovnice so tako delale točo, ki je delala škodo sosedom, ne pa tudi njim, znale so na daljavo pomolzti sosedovo kravo ali mu ukrasti jajca, mešale so ljubezenske napoje, rade so tudi poslale bolezen nad živino ali sovaščana. Ker so coprniške veščine prenašale naprej, je bila praktično vsaka čarovnica povezan še z drugimi.

Tako se je dogajalo, da so med procesi sovaščanke ovajale druga drugo in je isti sodnik ostal v okraju več let, dokler ni ‘počistil coprniške zalege’. Čeprav se je manj kot polovica čarovniških procesov v Evropi končala s smrtno obsodbo, je bilo sodstvo v naših krajih bistveno bolj učinkovito, saj je bilo obsojenih in usmrčenih blizu 90 odstotkov obtoženih (podatki so nepopolni tudi zato, ker so mnogi umrli že med zaslišanjem).

Seveda takšno sojenje ni bilo zastonj. Celoten postopek je potekal z natančno določenim cenikom, kjer je bilo predvideno, ocenjeno in obdavčeno vse, od puljenja dlak in nohtov do rezanja udov in končnega davljenja in celo sodnikovega kosila na dan usmrtitve. Posebej hude grešnike so na morišče pospremili ob ščipanju z razbeljenimi kleščami in jih žive sežgali na grmadi.

In danes?

Danes smo ob takšnem praznoverju in še posebej izkazani človeški krutosti po pravici zgroženi, a marsikje preprosti ljudje še vedno verjamejo v copranje in hudiča. Pam tudi, če ne bi. Kot lahko razberemo iz literature, na primer iz Visoške kronike ali zgodb o Veroniki Deseniški, tudi oprostitev obtožbe čarovništva ni nujno prinesla sreče. Ljudje smo žal drug drugemu največji coprniki …