Andersenove pravljice

Težko je najti knjižno zbirko, ki bi naredila tak vtis kot Andersenove pravljice. Nesmrtne pripovedi Deklica z vžigalicami, Cesarjeva nova oblačila, Snežna kraljica, Leteči kovček in druge so del otroštva milijonov dečkov in deklic po vsem svetu.

Zakaj so pravljice, ki jih je podpisal Hans Christian Andersen, tako vplivne?

Najprej so bile ljudske pravljice

Pravljico v njeni divji, neukrotljivi obliki so začeli sistematično zapisovati v 19. stoletju, ko sta seveda prednjačila brata Grimm.

Številni zbiralci so po vsej Evropi zapisovali in predelovali pravljice in tudi Hans Andersen je svoje prve pravljice zapisal po ljudskem izročilu. Palčica, Miklavž in Miklavžek, Cvetlice male Ide in Kraljična na zrnu graha so le nekatere med njimi. Toda po nekaj spogledovanja s folkloro bližnje in daljne okolice (pri pravljici Vžigalnik je na primer z veliko žlico zajemal iz Aladina in zbirke 1001 noč) je Andersen napravil korak naprej in napisal svojo prvo povsem avtorsko pravljico Stanovitni kositrni vojak.

Že prej so bralci lahko opazili izjemno močna čustva, ki jih je Hans Christian vnašal v svoje pripovedi (lep primer je Mala morska deklica), v Stanovitnem kositrnem vojaku pa so že več kot očitni tudi avtobiografski elementi.

Način, kako vojak sprejema vse, kar se mu godi, prav do bridkega konca, je lep opis avtorjevega odnosa do ljubezni, kjer je vse življenje ostal predvsem opazovalec in si ni nikdar uspel najti primernega življenjskega sopotnika.

Prav tako je prepoznati njegov odnos do družbe, v kateri se je vedno počutil pritepenca, in družbenih razmer, ki jih ni odobraval (v številnih pravljicah se jim celo odkrito posmehuje), a jih je sam moral sprejeti.

Andersen v svojih pravljicah

Pisatelj bi zlahka zaigral v številnih svojih pravljicah, saj njegova življenjska pot v veliki meri spominja na pravljici Grdi raček ali Palčica. Prav tako ga prepoznamo v lepi in žalostni pravljici Slavec, kjer z grenkobo razkriva, da je nekaterim sicer dovoljeno odkrivati največje dragocenosti, a jim to še ne daje pravice vsaj gledati gospodarja, ko v dragocenosti uživa.

Pravljice Hansa Christiana Andersena smo pri nas dobili v različnih prevodih, a žal so mnogi zaradi našega nekdanjega političnega sistema zelo osiromašeni. Andersen je bil namreč globoko religiozen in v socializmu so vsako omembo boga preprosto črtali.

Ker je bila marsikje poetična pripoved prepletena z religioznimi utrinki, ali pa je bilo končno sporočilo povezano z vero v posmrtno življenje (lep primer je Deklica z vžigalicami), se velja pri branju Andersenovih pravljic nasloniti predvsem na novejše prevode.

Na splošno je jezik izjemno pomemben dejavnik v njegovih pravljicah, saj je Andersen zaradi svojeha pomanjkljivega poznavanja slovnice in pravopisa skozi celotno kariero ostal povsem blizu izvirnemu načinu ljudskega pripovedništva, zaradi katerega so Andersenove pravljice vsaj v izvirniku še vedno sveže in privlačne kot ob svojem izidu.

Morajo imeti pravljice vedno srečne konce?

Andersen ni mislil tako. Svoje pripovedi je pogosto zaključil z grenkobo in razočaranjem. Otroku, ki pozna le sodobne risane priredbe, je žalost sicer prihranjena, a je tudi prikrajšan.

Andersen je namreč verjel, da mora pravljica, kljub žalostnemu koncu vseeno tolažiti in v svoja najbolj uspela dela je vgradil čudovita sporočila, ob katerih morda poteče kakšna solza, a je to solza očiščenja, po kateri svet vidimo v drugačni, svetlejši luči.

S takšnimi pravljicami bo otrokov domišljijski in čustveni razvoj nedvomno bogatejši, zato se nikar ne sprašujmo, ali jih otroku brati, ampak kdaj, katere in kako. Andersenove pravljice so prelepe, da bi jih zamudili.