Hans Christian Andersen: življenje kot pravljica

Andersen in njegove pravljice so v zgodovino otroške literature zapisani z zlatimi črkami. Danski pravljičar se je podpisal pod številne klasične pravljice, ki pa jih danes mnogi poznajo le prek risank, ki jih je okusu trga priredil Disney.

Če želimo Andersenove pravljice zares spoznati in bolje razumeti, je smiselno spoznati Andersenov življenjepis. Tudi njegova življenjska zgodba je namreč svojevrstna pravljica.

Otroštvo in mladost

Hans Christian se je rodil 2. aprila 1805 v danskem otoškem mestu Odense.

Njegov oče je verjel, da je v sorodu z visokim plemstvom, a raziskave zgodovinarjev tega niso uspele dokazati. Obstajajo pa posredni dokazi, da je bil eden Andersenovih prednikov nezakonski potomec pripadnika kraljeve družine. Hans Christian je bil edinec. Njegov oče je bil čevljar in mati perica. Čeprav so bili revni, je imel na otroštvo lepe spomine.

V šolo ni rad hodil, raje se je zabaval z lutkami, s katerimi je uprizarjal prave predstave na vrtu pred hišo. Zanje je sam izdelal oblačila in tudi zato je njegova mati pričakovala, da bo postal krojač. Nekaj časa je zares delal kot krojaški vajenec, a ta poklic ga ni nikoli zares pritegnil.

Nekaj let po očetovi smrti je Andersen kot štirinajstlenik sklenil slediti svojim sanjam in z besedami: “Najprej je treba trpeti in potem postaneš slaven!” odpotoval v Kopenhagen. Tam je opravil avdicijo za sprejem v zbor Danskega kraljevega gledališča, saj je imel čudovit tenor, a glas se mu je kmalu spremenil. Poskušal se je tudi kot plesalec, a pri višini približno 185 centimetrov za to ni imel pravih možnosti.

Kopenhagen

Kolegi so mu omenili, da v njem vidijo pesnika in pripovednika, torej bolj avtorja kot izvajalca in zares se je posvetil pisanju. Vzporedno se je šolal s šolnino, ki jo je prispevala država, vendar se v šolskih klopeh ni nikoli dobro počutil. Njegov pravopis je ostal hudo pomanjkljiv in od založnikov, ki jim je pošiljal svoja dela, je dobival odgovore, naj takšnega pisanja nikar več ne pošilja.

Danes vemo, da je prav šibko obvladanje togih pravil slovnice in pravopisa med najzaslužnejšimi vzroki za uspeh Andersenovih pravljic. Ker je ves čas pisal kar se da blizu pogovornemu izražanju, se njegova dela tudi po poldrugem stoletju berejo presenetljivo sveže, medtem ko dela njegovih sodobnikov zvenijo okorno in nezanimivo.

Christian Andersen: pravljice

H. C. Andersen, kot mu pravijo na Danskem, je napisal številne gledališke igre in librete, potopise, pesmi, krajša in daljša prozna dela, kar tri (!) življenjepise o sebi in vsaj kot pesnik je še vedno zelo cenjen v svoji domovini, toda tisto, kar zares šteje, so njegove pravljice.

Napisal jih je 168 in v svetu knjig za otroke so povzročile pravo revolucijo. Evropa je že poznala pravljice bratov Grimm in nekaterih drugih zbiralcev. Pravljice in povesti iz ljudskega izročila so bile kar precej ukročene in prilagojene in bralci so že vedeli, da naj bi v pravljicah spoznavali določena družbena pravila in dobivali vzgojna sporočila.

Toda Andersen je napravil ogromen korak naprej. Čeprav je tudi on zajemal iz ljudskega pripovedništva (lep primer je Kraljična na zrnu graha), je robati ljudski humor (v priredbah za otroke so ga zapisovalci običajno črtali) predelal v inteligentnejšega, duhovitejšega in ga izkoristil za fino kritiko odnosov v družbi, kjer se je tudi desetletja sam gibal med največjimi odličniki, a imel do smrti občutek, da ga niso nikdar zares sprejeli.

Hans Andersen zasebno

Na svoji razgibani življenjski poti se je Andersen srečal in prijateljeval s številnimi kronanimi glavami, ki so ga nagradile z različnimi pestižnimi odlikovanji. Verjetno so še bolj zanimiva njegova znanstva z Richardom Wagnerjem, Franzem Lisztom, Honorejem de Balzacom, Victorjem Hugojem in Charlesom Dickensom, pri katerem je v Londonu celo nekaj časa stanoval. Kot zanimivost lahko dodamo, da je Andersen ogromno potoval in se dvakrat peljal tudi skozi Ljubljano.

Hans Christian Andersen (1805-1875), Hanfstaengl, Fotographie 1860

Čeprav je bil zaljubljen večkrat, je verjetno najbolj znana njegova neuslišana ljubezen do Jenny Lind. Njun odnos lahko zaslutimo v več Andersenovih pravljicah, na primer v Slavcu, a vrhunska operna pevka je v njem videla le prijatelja. Hans Christian Andersen je vse življenje ostal samski in kljub bleščeči družbi precej osamljen. Avtor Palčice in Grdega račka je umrl 4. avgusta 1875. Vzrok smrti ni zapisan, a zdravje se mu je začelo slabšati že tri leta prej, ko je padel s postelje.

Kmalu za tem je začel bolehati za bronhitisom in kasneje so se pridružili še znaki raka na jetrih. Pred smrtjo je pomagal izbrati glasbo za svoj pogreb z besedami: “Za mojo krsto bo šlo veliko otrok, zato naj bo ritem prilagojen kratkim korakom.”

Andersenove praljice so še danes izjemen vir navdiha za številne ustvarjalce in obvezno branje otrok z vsega sveta.