Pravljice

Pravljice poznamo vsi, ob pravljicah rastejo otroci vseh kultur, a vseeno težko odgovorimo na preprosta vprašanja: “Kaj je pravljica?” “Zakaj jih potrebujemo?” ali celo “Komu so pravljice sploh namenjene?”.

Kljub temu nas to ne bi smelo ovirati pri vstopanju (in vračanju) v čarobni svet čarovnic in princes, junakov in zmajev, velikanov in palčkov, govorečih živali in predvsem močnih sporočil, ki se skozi prostor in čas nenehno spreminjajo, a v bistvu ostajajo nezgrešljivo prepoznavna.

Številni mojstri so iskali preprosto razlago, a se izgubili med naštevanjem razlik med pravljico, mitom, legendo in sorodnimi oblikami pripovedi.

Večina se strinja, da v pravljicah nastopajo nadnaravna bitja (vile, govoreče živali, škrati) in dogodki (osebe spreminjajo podobo, razdalje je mogoče premagovati z neobičajnimi pomočniki ali začaranimi predmeti), da pravljice zabavajo (v najširšem pomenu besede) in vzgajajo (ene bolj, druge manj), da se godijo v nedoločenem času (nekoč, pred davnimi časi) in kraju (za devetimi gorami in vodami) in imajo praviloma srečne konce (kar sicer v številnih primerih ne drži, a zdi se, da imajo tudi pravljice z žalostnimi konci pogosto izpeljanke, kjer se vse dobro konča in v njih glavni junaki živijo srečno do konca svojih dni).