Brata Grimm

Brata Grimm sta napisala najbolj znano zbirko pravljic na svetu, saj Pravljice bratov Grimm niso le prevedene v večino svetovnih jezikov, ampak tudi vpisane na seznam svetovne kulturne dediščine, ki ga vodi UNESCO.

Brata Grimm, učenjaka

Jakob in Wilhelm Grimm sta se rodila proti koncu 18. stoletja v nemškem mestu Hanau.Njuno življenje in delo so močno zaznamovale razmere, v katerih je živela družina.

Ko je bil starejši Jakob star komaj enajst let, je umrl oče, dve leti kasneje pa še ded, ki je za njim prevzel skrb za družino. Tako je vsa odgovornost za otroke (rodilo se je osem dečkov in ena deklica, toda dva od dečkov sta umrla še pred drugim letom starosti) padla na mater, ki so jo otroci izjemno spoštovali, kar se pozna tudi v zapisih bratov Grimm.

Tako Jakob kot Wilhelm sta se vpisala na pravno univerzo v Marburgu, kjer sta vzljubila raziskovanje preteklosti in se odločila za študij jezikoslovja.

Med raziskovanjem tradicije še ne izoblikovane enotne nemške države sta začela tudi zapisovati legende in pravljice, ki so tedaj obstajale le v obliki pripovedovanj. Leta 1812 je izšla prva zbirka Otroških in hišnih pravljic, ki je bila sprva zamišljena kot strokovno gradivo za učenjake.

Več kolegov je v pravljicah bratov Grimm prepoznalo kakovostno vzgojno čtivo za otroke, ki pa je bilo za okus marsikoga vendarle prekruto, saj so se v zgodbicah pretakali potoki krvi, manjkalo pa ni niti spolnosti in ljudožerstva.

Tako sta Jakob in Wilhelm kmalu pripravila predelano in nekoliko cenzurirano različico, iz katere so izhajale vse kasnejše izdaje. Z mislijo na otroke so bile dodane tudi ilustracije, ki jih je prispeval še en uspešni umetnik v družini, njun mlajši brat Ludwig.

Brata Grimm in pravljice

Čeprav ju svet pozna predvsem po pravljicah, uradno sta jih zapisala kar 209, sta bila Grimma predvsem velika učenjaka, ki sta delovala na številnih področjih.

Še danes je med jezikoslovci znan Grimmov zakon, ki razlaga pravila izgovorjave določenih skupin glasov in ga je zapisal Jakob, starejši izmed bratov, sicer velik poznavalec starih jezikov, v katerih je iskal povezave z nemščino.

Z Wilhelmom veljata tudi za začetnika nemške slovnice in slovarja nemškega knjižnega jezika. Zapis vseh nemških besed je bil njun življenjski projekt, katerega konca nista dočakala, saj je Wilhelm umrl pri črki D, Jakob pa pri F. Rokopis slovarja je v svoji dokončni različici tehtal spoštljivih 84 kilogramov!

Kljub vsemu so pravljice ostale njun zaščitni znak, saj jih nista le zapisala, ampak praktično vse življenje predelovala v skladu s svojimi žilvljenjskimi nazori.

Stare pravljice niso ustrezale

Brata Grimm sta bila globoko verna in to se v njunih pravljicah tudi pozna. Ne gre toliko za omenjanje boga, kot predelavo pravljic, ki so seveda povečini poganskega izvora, v skladu s krščanskimi vrednotami, v katerih sta bila vzgojena sama.

Tako je na primer v prvotni različici Žabjega kralja princesa držala besedo in dovolila žabcu spati v svoji postelji, v kasnejših pa sta Grimma iz besedila črtala že omembo postelje, saj je po njunem mnenju preveč očitno namigovala na izvenzakonske odnose.

Tudi v Motovilki se glavna junakinja izda, ko naivno vpraša, zakaj ji je obleka postala preozka (razlog je nosečnost), kasneje pa čarovnica neljubega obiskovalca odkrije brez tega pogovora.

V predelavah sta šla brata Grimm tako daleč, da sta povzročila tudi velike dramaturške in še vzgojne napake. Tako na primer v Trnuljčici, v izvirniku pripovedi o nezvestem soprogu, ki sta je več kot polovico preprosto odrezala, povzročiteljica stoletnega spanca sploh ni kaznovana, pa čeprav sta sicer v svojih delih zlobno početje dosledno kaznovala. Jakob in Wilhelm sta seveda opazila, da pravljice s tovrstnimi posegi pogosto izgubijo veliko privlačnosti.

Zato sta dodala predvsem veliko nasilja. V že omenjeni Trnuljčici do njune različice ni bilo trnja in še manj junakov, ki so na trnovi pregradi umirali v hudih mukah. Tudi kazni za Pepelkini sestri, ki jima ptice izkljuvajo oči, ni bilo. Ne, v starejših različicah Pepelke sta na koncu tudi sestri dobili vsaka svojega ženina!

Stereotipi in pravljice

Eden poglavitnih očitkov Grimmovim pravljicam v zadnjih desetletjih je gotovo spodbujanje stereotipov. Predvsem gre za vloge spolov, kjer so moški junaki praviloma pogumni, pametni in podjetni, ženske pa le pohlevno čakajo, da jih odrešijo princi na belih konjih.

Toda že če Grimmove pravljice beremo malce pozorneje, ugotovimo da so v večini pravljic ženski liki še kako aktivni, tako negativni (čarovnice in mačehe) kot pozitivni (princeske in druga dekleta).

V Motovilki princesa na koncu poišče princa in ga ozdravi, v Pepelki in Žabjem kralju se glavni junakinji prav tako upreta avtoriteti in vzameta usodo v svoje roke, v Špicparkeljcu mlinarjeva hči aktivno organizira iskanje nenavadnih imen, v Janku in Metki je Metka tista, ki potisne coprnico v peč in tudi na koncu opozori Janka, da račka ne bo mogla prek vode odnesti obeh naenkrat …

Če se pravljicam nekoliko bolj posvetimo, zlahka ugotovimo, da nam predvsem manjka znanja. Očitani stereotipi večinoma izhajajo iz Disneyevih priredb, kjer so poudarjene vrednote 50. let 20. stoletja, na katerih sloni tako znani ameriški sen: mož služi denar, žena pa skrbi za dom in otroke.

Pravljice bratov Grimm pa predvsem ponujajo razmislek o odraščanju in prevzemanju odgovornosti, kar je kljub njihovi častitljivi starosti še vedno aktualno!