V zbirki pravljic Tisoč in ena noč Šeherezada vsako noč pripoveduje zgodbice svojemu krutemu soprogu, ki je dal pred njo usmrtiti vse svoje soproge. Rekli bi torej lahko, da si Šeherezada z zgodbicami kupuje čas. Dokler bo njen mož čakal na razplet zgodbe, je varna, nato bo morala umreti …
Obnova
Tisoč in ena noč se začne s pripovedjo o Šahrijarju in njegovem bratu, ki sta vladarja vsak v svoji deželi, a se izkaže, da imata oba nezvesti ženi. Svoji soprogi usmrtita in odideta po svetu, da bi odkrila, ali obstaja kje še kak večji nesrečnež.
Presentljivo ga odkrijeta v mogočnem velikanu s čarovniškimi močmi, ki je poročen z lepotico, zaklenjeno v kletki. Oba prevarana vladarja osupla ugotovita, da tudi mogočni velikan ni sposoben preprečiti nezvestobe svoji soprogi.
Šahrijar se vrne v svoje kraljestvo in sklene, da se bo spet poročil. Toda svojo ženo bo dal takoj po poročni noči obglaviti in se naslednji dan poročil z drugo. Vezir mu nekaj časa vodi lepotice, a kandidatk za neveste začne kmalu (presenetljivo?) primanjkovati. Vezirju njegova hči Šeherezada predlaga, da Šahrijarju pripelje njo.
Vezir najprej ugovarja, a Šeherezada je vztrajna in končno postane šahova žena. Svojega moža vpraša, če se lahko pred usmrtitvijo še poslovi od svoje sestre in on ji dovoli. Sestra Šeherezado prosi, naj pove kakšno zgodbo in tu se pravzaprav vse začne.
Šeherezada pripoveduje tako prepričljivo, da zjutraj, ko razplet pripovedi še ni znan, Šahrijar sklene, da jo bo pustil še en dan pri življenju, saj bi rad izvedel, kakšen bo konec. Toda, ko se prva zgodba konča, njegova žena spretno vplete drugo, nato tretjo in si tako noč za nočjo podaljšuje življenje.
Zavlačevanje traja natanko tisoč noči, na tisoč in prvo pa Šherezada pred soproga pripelje tri otroke, ki jih je medtem rodila. Prizor omehča krutega šaha in zgodba se srečno konča.
Zgodba v zgodbi
Največja privlačnost zbirke so ravno zgodbe, ki jih pripoveduje Šeherezada. So nadvse raznovrstne, pravljica se prepleta s pesnitvijo, basen z anekdoto, nekatere so polne humorja, druge bolj akcijske, v nekaterih nastopajo resnične zgodovinske osebnost, v drugih odmevajo znani miti. Eksotično okolje, pravljična bitja in osupljivi zapleti so dovolj že sami po sebi, a dodaten čar daje zbirki prav pripovedovalska oblika.
Šeherezadina zgodba ni edini okvir, saj tudi junaki njenih zgodb pripovedujejo zgodbe in celo v teh zgodbah najdemo samostojne zgodbe, tako da bralca ne ‘vlečejo’ le zapleti, ampak tudi nenehno pričakovanje razpleta vsaj enega izmed zunanjih okvirjev, v katere so umeščene posamezne zgodbe.
Podoben format pripovedi poznamo tudi v Evropi. V Dekameronu ali Heptameronu si denimo popotniki s pripovedovanjem krajšajo čas in imamo prav tako zgodbe znotraj zgodb. Toda nikjer se zgradba ne zapleta tako domiselno in plastovito kot ravno v Tisoč in eni noči, zato jo to uvršča na prav posebno mesto v svetovni literaturi.
Stroka si o zbirki v marsičem ni edina. Koliko zgodb je pravzaprav vse skupaj? Je tisoč in eno noč treba razumeti dobesedno, se pravi kot 1001 noč ali zgolj kot ‘zelo veliko noči’? Katere zgodbe so prenešene iz Indije, katere iz Perzije in katere spadajo k arabski pripovedovalski tradiciji? Je prevajalec Galland zares kar sam napisal nekatere izmed najbolj znanih zgodb, kot sta Ali Baba in Aladin ?
Ena knjiga, a več zgodb. Če že ne tisoč ena, pa vsaj ‘zelo veliko’.