salome-aubrey-beardsleyOscar Wilde je blestel kot govorec in pisec, njegovo najmočneješe orožje v mladosti pa so bili eseji.  Zelo rad je pisal še pesmi, za katere so ga običajno navdihnili kar dogodki iz njegovega življenja. Danes je Oscar Wilde najbolj znan po dramskih delih, med katerimi prednjači Saloma (v izvirniku Salome) in romanu Slika Doriana Graya.

 

Od poezije k prozi

Wilde je pretresljivo pesem napisal že pri dvanajstih letih ob smrti sestre Isole. Srečanje s papežem Pijem IX in pesem spisana ob tej priložnosti, sta ga še bolj nagnila na stran katoliške vere, na grobu slovitega pesnika Johna Keatsa pa je takoj začel pisati pesem z naslovom Keatsov grob.

Založniki sprva njegovih pesmi niso hoteli niti pogledati. Ko je s svojim izzivalnim obnašanjem napolnil stolpce družbene kronike, je njegovo pisanje naenkrat postalo bolj zanimivo. Njegov edini roman Slika Doriana Graya je sprva izšel v reviji (1890), bil deležen precejšnjega zgražanja, a tudi pozornosti, zato je v nekoliko omiljeni obliki izšel naslednje leto še kot samostojna knjiga.

V prozi so v letih njegovega literarnega vrhunca izšle še Zločin lorda Arthurja Savila, Cantervilski duh (Duh v Kentervillu) in seveda obe zbirki pravljic.

 

Dramatika: Saloma, Važno je imenovati se Ernest, Nepomembna ženska, Vzoren soprog

srecni-princWildovo mojstrstvo in izjemno poznavanje klasičnih del in Biblije je prišlo najbolj do izraza na gledaliških odrih. Njegova dela so se odkrito norčevala iz obstoječih družbenih odnosov.  Daleč najdmevnejša je Saloma (mnogim bolj znana po izvirnem naslovu Salome), ki povzema biblijsko tematiko plesa posvojenke kralja Heroda.

Ker je mladenka kralja in njegove povabljence s svojim plesom tako očarala (iz te zgodbe izvira tudi motiv plesa sedmih tančic), ji je po plesu obljubil izpolnitev karšnekoli želje. Na prigovarjanje matere si je zaželela glavo Janeza Krstnika in kralj je moral izpolniti obljubo.

Wildova igra (njena posebnost je tudi, da jo je napisal v francoščini in kasneje prevedel v angleški jezik) je bila prepovedana že med vajami, ker je bilo upodabljanje bilijskih likov v tistem času v Angliji prepovedano. Prepoved v Angliji je bila uradno umaknjena šele desetletja po Wildovi smrti, igro pa so premierno uprizorili v Franciji, ko je bil avtor v zaporu.

Z drugimi deli je imel več sreče. Na svojem vrhumcu je imel hkrati kar štiri uspešnice na odrih, s katerimi je na teden zaslužil več kot večina uradnikov na leto. Kljub temu ga je zaradi razsipnosti nenehno pestilo pomanjkanje denarja.

 

Pravljice

Kritiki Wildovih del so se njegovim pravljicam dolgo izogibali, saj jih nekako niso znali uvrstiti med njegova ostala dela. Danes vse več strokovnjakov strinja, da je prav v pravljicah Oscar Wilde pokazal vrhunec svojega jezikovnega mojstrstva.

slavcek-in-vrtnica-oscar-wildeMed njimi ima posebno mesto Srečni kraljevič, ki je tudi naslovna pravljica v prvi zbirki. Srečni kraljevič je vse življenje preživel obdan s srečo in šele, ko so njegov spomenik dvignili na postavek, ugotovil, da je svet pravzprav poln nesreče. S pomočjo lastovička pomoči potrebnim razda zlate lističe in drage kamne, s katerimi je okrašen njegov kip in na koncu oba propadeta. Lastoviček umre od mraza in izčrpanosti, kip pa,' ker ni več lep, tudi koristen ne more biti', ukažejo pretopiti.

Tudi v preostalih Wildovih pravljicah (enako velja za drugo zbirko Hiša granatnih jabolk) najdemo podobne žalostne zgodbe, v katerih se vse vrti okrog lepote, dobrote, žrtvovanja in nesmiselnosti. Pravljice Oscarja Wilda občasno spominjajo na Andersenove pravljice, saj jih krasi živahen, iskriv, izjemno duhovit jezik, a šegavost, znana iz Andersenovih je tukaj pogosto že kar cinična in nikakor ne velja za primerno sodobnemu pojmovanju pravljice za otroke.

Toda če je Hans Cristian Andersen še vedno z veliko žlico zajemal iz zakladnice ljudskih pripovedi, so Wildove pravljice izrazito avtorske, čeprav z jasnimi namigi na druga literarna dela, veliko prav na Andersenova. Prijateljstvo med človekom in ptico (kraljeviča in lastovčka v Srečnem kraljeviču ali študenta in slavca v Slavcu in vrtnici) je pri Andersenu upodobljeno v Slavcu, Wildova pretresljiva Ribič in duša je vzporednica z Andersenovo Malo morsko deklico, a z vidika moškega zaljubljenca, znotraj Srečnega kraljeviča najdemo celo motiv prezeble prodajalke vžigalic.

Toda če se je Andersen še potrudil vsako pravljico oviti v tolažilno sporočilo, se zdi, da Wilde nalašč naredi prav nasprotno: celo ob srečnem koncu v Zvezdnem otroku (pri nas v prevodu tudi: Zvezdan) si ne more kaj, da ne bi dodal, kako je kralj sicer dobro vladal, a kmalu umrl in za njim ga je nasledil zlobnež. Še najbolj srečen konec najdemo v pravljici Sebični velikan, kjer se velikan nauči, da srečo prinaša deljenje in je za svojo nesebičnost nagrajen tako pred smrtjo in po njej.

 Wildove pravljice so torej čudovite, a nikakor ne primerne za vsakogar in ob vsaki priložnosti.

 

 

 

.

 


Ta spletna stran uporablja za svoje delovanje spletne piškotke. Več o nas in piškotkih tukaj.

  Se strinjate?
EU Cookie Directive Module Information